Do 20. stoletja je v Evropi tekom vrste slogovnih obdobij prevladovala glasbena govorica, ki je v vlogi vodilnih ali izstopajočih glasov potrebovala okretna glasbila, sposobna prepričljivega izvajanja razgibanih melodičnih linij v višjih frekvenčnih spektrih. Zato se je kontrabas, ki ga odlikujejo predvsem naštetemu povsem nasprotne vrline, sila redko pojavljal kot solistično glasbilo. Prve sonate in koncerte v obdobju baroka in klasicizma so za kontrabas ali violone, kontrabasu sorodno glasbilo iz 17. in 18. stoletja, pisali Johann Matthias Sperger, Carl Ditters von Dittersdorf in Johann Baptist Vanhal, ki so bili tudi sami kontrabasisti. Kasneje je italijansko občinstvo navduševal dirigent in kontrabasistični virtuoz Giovanni Bottesini, ki danes velja za najpomembnejšega romantičnega skladatelja za kontrabas. Med odmori  opernih predstav, ki jih je vodil kot dirigent – med drugim mu je bila zaupana tudi krstna uprizoritev Verdijeve Aide ob otvoritvi Sueškega prekopa – je v avli na kontrabas izvajal vratolomne variacije na melodije slišanih arij.

Seveda še danes skladatelji večinoma pišejo po naročilu ali vsaj s konkretnim interpretom praizvedbe v mislih in to velja tudi za skladbe na tem albumu. Skladbi Bassouvenir Nenada Firšta in Tango for one Leona Firšta sta bili napisani za slovitega solista in univerzitetnega profesorja Zorana Markovića, ki nosi levji delež zaslug za razvoj slovenskega kontrabasizma. Skladbo Svašta Nejca Kuharja je prvi izvedel skladateljev srednješolski kolega, danes pa član prestižnega orkestra Dunajskih filharmonikov, Iztok Hrastnik. Vesel sem, da sta dve deli s tega albuma nastali tudi na moje vabilo – Matija Krečič je skladbo Nebo je črno, Zemlja je modra za kontrabas in klavir napisal za mojo turnejo v sklopu cikla GM oderleta 2015, Iztok Kocen pa je skladbo MF?-MF! za solo kontrabas novembra 2024 napisal prav za ta album in jo torej dejanska krstna izvedba na odru šele čaka. 

Vendarle pa menim, da med uvodoma omenjenimi skladbami iz obdobij baroka, klasicizma in romantike ter na albumu predstavljenimi sodobnimi deli obstaja bistvena razlika. Kontrabasisti so si v klasicizmu pisali koncerte, da bi lahko tudi sami nastopali kot solisti, čudežni Bottesini je poslušalce navduševal z virtuoznostjo, ki kljubuje naravi inštrumenta in premaguje njegove omejitve.  Skladbe na tem albumu pa so napisane prav za kontrabas, z mislijo na njegove zvočne in tehnične specifike in zato delujejo zelo naravno, logično ter tako performativno kot glasbeno prepričljivo.

Krečičeva skladba Nebo je črno, Zemlja je modra si naslov izposoja iz citata ruskega kozmonavta Jurija Gagarina, ki je s temi besedami opisal prvi človeški pogled na Zemljo iz vesolja. Kontrabasa ne postavlja v izrazito dominantno vlogo, temveč gre za komorno glasbo v najžlahtnejšem pomenu označevalca. Krečiču uspe vzpostaviti paleto vznemirljivih zvočnih barv, v katere se kontrabas in klavir zlijeta tako homogeno, da ju kot ločena inštrumenta opazimo šele v osrednjem delu, kjer jima skladatelj vsakemu nameni solistični kadenci. Ti se razvijeta v virtuozen, energičen in strasten zaključni del.

Skladba Svašta Nejca Kuharja, ki se je v svetu kitare uveljavil kot eden vodilnih interpretov, profesorjev in skladateljev, je eno njegovih najzgodnejših del, a vendar že izkazuje skladateljev izrazit talent za pisanje izvajalcu prijazne in poslušalsko učinkovite glasbe. Skladbo sestavljajo bloki kontrastnih značajev, med katerimi avtor mestoma vzpostavi skoraj klasicistično logične prehode, spet drugič pa poslušalca preseneti z nenadnim prehodom na drugo raven intenzivnosti. Svašta je skladba, prepredena s kontemplativnimi momenti miru, skladba ob kateri je moč prav zares plesati in skladba, ki predstavi širok nabor kontrabasističnih “asov v rokavu”, zaradi česar je idealna izbira, ki zagotavlja navdušujoč solistični nastop tudi pred občinstvom, ki mu resna glasba ni najbližja. 

Bassouvenir odlikuje značilna dramaturgija, kakršno srečamo v številnih solističnih in komornih delih Nenada Firšta. Začne se v meditativnem, skoraj improvizacijskem vzdušju, ki mu sledi hitrejši in izrazito ritmičen del. Tu se domiselno izmenjujeta občutenji parnih in neparnih dob, kar glasbo naredi še bolj tekočo. Sledi počasnejši del, ki ga navzlic odsotnosti jasnega tonalnega centra pogosto razsvetljuje ponavljajoči se durov sekstakord. Reprizo hitrejšega ritmičnega dela z virtuozno kodo v indisponiranih legah posrečeno  zaključi duhovit umik v tišino.

MF?-MF! Iztoka Kocena lahko zaradi virtuoznih prehajanj med skrajnimi registri na prvi pogled izpade kot skladba, ki želi izvajalca nagajivo prisiliti h gimnastični telovadbi. A zelo hitro se v osprednje skozi nekaj preprostih visokih tonov, ki jih podpira vznemirljivo nalezljiv ritem v nizkih registrih, prebije skladateljev prefinjen občutek za domala puccinijevsko spevnost. Sklepni del skladbe, lahko bi mu rekli tudi koda, pa lahko razumemo kot  hommage skladateljevim zgodnjim mladostnim rockerskim udejstvovanjem. 

Leon Firšt je eden redkih skladateljev, ki mu redno uspeva komponiranje presežno domiselne in kakovostne glasbe v praktično katerem koli slogu. Njegov opus vključuje kar nekaj »tangov« oziroma na tem plesu temelječih skladb, med drugim odlični Koncerni tango za klavirski trio in simfonični orkester. Kot je zapisal v komentarju ob krstni izvedbi skladbe Tango for one, je svojo skladateljsko pot v zelo mladih letih celo začel s pisanjem skladb za tango kvintet, in vse od takrat ga ta stil navdihuje pri iskanju novih glasbenih zamisli. Skladba Tango for one prinaša svojevrstno imitacijo inštrumentov, značilnih za tango kvintet, ki se najprej pojavijo fragmentirano, postopoma pa sestavijo značilen plesni ritem.

S svojim obsežnim opusom je Ivo Petrić močno zaznamoval slovensko instrumentalno glasbo. Predvsem kot skladatelj, pa tudi ustanovni član skupine Pro musica viva, umetniški vodja ansambla Slavko Osterc in Slovenske filharmonije ter urednik Edicij Društva slovenskih skladateljev je ključno prispeval k promociji nove glasbe in pomembno vplival na razvoj sodobne slovenske umetniške glasbe. V intervjuju ob prejemu Prešernove nagrade za življenjsko delo je povedal, da je “želel čim večim glasbilom dati material, ki ga je zabavno igrati in s katerim se lahko pokažejo”. Solo per contrabasso je značilno delo njegovega modernističnega obdobja. ki pod navidezno svobodo aleatoričnega zapisa skriva jasno zastavljeno dramaturško idejo. 

Skratka, to ni album kontrabasista, to je album dobre glasbe. 

Miha Firšt 

---

Kolofon:
Založba Janus Atelier
Producent: Matej Haas
Snemanje in montaža: Matej Haas
Oblikovanje: Matija Kovač
Fotografija: Lea Remic Valenti
Posneto v Narodnem domu Celje in na Radiu Slovenija
Album je nastal s podporo Ministrstva za kulturo RS, Hiše kulture Celje in Radia Slovenija.